Louis-Auguste Schwiter

Mladost, družinska izida in usmerjanje

Louis-Auguste Schwiter se je rodil leta 1805 v bližini Hanovera v Nemčiji. Bil je edini sin Henryja Césara Auguste Schwiterja, francoskega generala. Ta rodovna črtica mu je zagotovila aristokratsko ozadje, čeprav je njegova lastna pot postopoma vodila ne proti bojišču, temveč proti umetniškemu čopiču. Svojo mladost je preživel v aristokratskem okolju, ki ga je oblikiralo, in skozi življenje, ki ga je kasneje prepoznalo pod imenom Baron de Schwiter.

Med letoma 1823 in 1826 je živel v Parizu, kjer je študiral pravo. Pravni besedila in formalne študije tistih let je prekinjalo povsem drugačno kindovno znanje. V tem obdobju je spoznal Eugènea Delacroixa, ki je postal njegov prvi učitelj likovne umetnosti. Ta mentorstvo je njegovo zanimanje preusmerilo iz logike prava v globoko opazovanje svetlobe in oblike. Vpliv te zgodnje izobrazbe mu je ostal zapet v duši, ko se je odločil za življenje posvečeno zajemanju portretov in pejzažev.

Poklicna kariera in razstave

Njegova prisotnost na parizki umetnostni sceni je bila zaznamovana z rednimi nastopi na Saloni, kjer so se njegova dela pojavljala med letoma 1831 in 1859. Te razstave so mu omogočile, da je svoje portrete in pejzaže predstavil širšemu občinstvu. Leta 1845 je bilo njegovo tehnično znanje nagrajeno s zlatim medaljom. To obdobje njegovega življenja je bilo opredeljeno z neprekinjenim vpletenjem v formalne strukture franciske umetnosti.

Potovanja so ga večkorigacijsko vodila čez kanal v Anglijo. Med temi obiski je svoje portrete prinašal v Kralično akademijo, kjer je razstaval vsaj štirič. Ta premik med Francijo in Anglijo nakazuje življenje, preživljeno v navigaciji med različnimi socialnimi in umetnostnimi krogi, kjer je klestil med parizkimi studii in londonskimi galerijami.

Z umetniškimi zanimivostmi in zbirkami

Poleg lastnega dela s čopičem je Schwiter največ svojega življenja posvetil raziskovanju dela drugih mojstrov. Bil je pravi poznavalec z izpostavljenim pogledom za stare mistre, pri čemer se je v svoji zbirki močno osredotočil na risbe prejšnjega stoletja. Svojimi zbirateljskimi dejanji je bil med prvimi v 19. stoletju, ki so z namerom organizirali celovito skupino francoskih in italijanskih risb, s čimer je pokazal naklonjenost k liniji in lahkotnosti šol 18. stoletja. Njegova zbirka je vsebovala dela umetnika, kot je Giambattista Tiepolo, hkrati pa je z zanimanjem za portrete v tehniki mezzotinte iskal tudi angleške dela.

Njegov zanimanje za te umetniške dosežke ni bilo le preprosto hobij, temveč je predstavljalo osrednji del njegove življenjske poti aristokrata in slikarja. Te dragocenosti je z globokim občutkom namere zbiral in tako sestavil pomembno zbirko del, ki je odražala njegov izrazit okus za nežnost in natančnost. Velik del te zbirane kolekcije je bil kasneje prodan na razpisih leta 1883 in 1886, ko je v svoji pozni dobi izgubil vid.

Ključna dela in motivi

Schwiterjev čopič se je pogosto usmerjal v obraze sodobnikov in nobility. Leta 1840 je ustvaril portret Charlesa Emmanuela, duka Montmorency Luxembourg. Njegovo delo je zajemelo tudi podobnost njegovega prijatelja in nekdanjega učitelja, Eugènea Delacroixja. Ta portret Delacroixja je bil dokončan nekaj let po letu 1830, pozneje pa je bil predstavljen na Salonu leta 1833.

Odnos med obema moškoma je bil zajet v vzajemnih slikah. Medtem ko je Schwiter slikal Delacroixja, je postal tudi osrednja figura v delu drugega moškega. Bil je tema enega izmed Delacroixjevih najboljih portretov, celotne figure, ki ostaja izpostavljen dragocen dragulj portretne slikarstva tistega obdobja. Ti motivi odražajo življenje, preživljeno v krogih pariške družbe in umetnosti, ki segači čez celoten evropski prostor.