Zgodovina in izv roots Galerije Borghese
Galerija Borghese se nahaja v Rimu, v Italiji, znotraj nekdanje vile Borghese Pinciana. Zbirka se je začela pod vodstvom kardinala Scipione Borghese (1577–1633), nečakana papeža Pavel V. S sredstvi družine je pridobil izjemno bogato zbirko umetnosti, ki je postavila temelje na zbiorah, ki jih vidimo še danes. To lokacijo je bila prvotno zamišljena kot villa suburbana, podeželsko zavetje, zasnovano za osebno uživanje in razstavo kardinalovih vedno večih umetnostnih pridobitev.
Prehod iz zasebnega prebivališča v javno institucijo se je zgodil leta 1902. Princ Camillo Borghese je to lokacijo ustanovil kot javni muzej, s čimer je zagotovil ohranjanje družine umetnostne dediščine za širšo javnost. Ta odločitev je zbirko iz zasebnega sfere prenesla v javni, družbeni domen. Zgodovina vile je tesno povezana z promenjajočimi se srečami družine Borghese in političnim okoljem Rima.
- Scipione Borghese (1577–1633)
- Pap Pavel V
- Princ Camillo Borghese
Arhitektura vile Borghese
Struktura vile je izniknila iz osebne vizije kardinala Scipione Borgheseja. Zgradanja je zasnoval arhitekt Flaminio Ponzio, ki je načrt razvil na podlagi kardinalovih lastnih skic. Ta arhitekturni pristop je ustvaril harmonično zlitje klasične arhitekture in baročne okrasitve. V bila je prvotno zamerjena kot villa suburbana, podežna prebivališče, ki se je zdelo idealno za umirjeno bivanje na robu Rima.
Glavno zdanje je zasnoval arhitekt Giovanni Vasanzio. V okviru kompleksa je bil zgrajen tudi Casino Borghese na območju, ki je se v sedemnajstem stoletju zdelo popolnoma odtujeno od mestnih obrambnih zidov. Arhitektura vključuje elemente antike; portiko se odziva z uporabo spolia, ki so izvzeta iz Claudiusovega lokov. Ta integracija pridobljenih klasičnih materialov v samo strukturo zgradje odraža globoko zanimanje tistega obdobja za rimsko preteklost.
Zbirka antičnih znamenitosti
Glavni nadstropje galerije je posvečeno klasičnim antičnim znamenitostim, ki datirajo iz 1. do 3. stoletja našega poprednika. Ta zbirka starejšihar skulptur predstavlja temeljni del muzejskih hramov, saj ponosno vzpostavlja zgodovinsko podlago za kasnejša umetniška dela v celotni kolekciji. Izbira vključuje raznolike bas-reliefe in starodavne mozaike, ki z nepremagljivo eleganco odražajo estetske standarde rimske ere.
Med temi arheološkimi dragulji izstopa značilno mozaik gladiatorjev, ki izvira iz obdobja med letoma 320 in 330. Celotna kolekcija je bila oblikovana skozi nepretrvano razvoj in razvoj; arheološki hrov je skozi stoletja bogatil prek novih razkopavanj in strateškega menjavanja predmetov. Te dodatke so pomagale ohraniti neprekinjeno kontinuiteto klasičnega fokusa, ki ga ima ta izjemna zbirka.
- Mozaik gladiatorjev, 320–330
Dragocenosti baročne skulpture
Skulpturalni program galerije oblikujejo zgodnja in zrela dela Gian Lorenza Berninija. Leta 1915 je dokončal Kozo Amalthea z otrokom Jupiterom in faunom, delo, ki v svoji pripovedi mitološkega tabloja izkazuje ritmično gracejo. Ta skulptura zajema občutek gibanja in povezanosti skozi subtilno naklonjenost glav in prepletenost okončin. Marmor je obdelan z tako fluidnostjo, da pri dotiku nakazuje mehkost, še posebej v interakciji med božanskim in pastoralnim.
Berninijeva sposobnost preobrazbe napetosti v kamen je očitna v njegovih mitoloških skupinah. Med letoma 1621 in 1622 je izvedel Posestovanje Proserpine, skulpturalno skupino, ki poudarja fizično intenzivnost pripovedi. Po tem, med letoma 1622 in 1625, je ustvaril Apolonija in Dafne, ki zajema trenutek božanske transformacije. Ta dela dopolnjuje njegov David, izdelan okoli leta 1623, ki personificira mladostno vitalnost in globok občutek gibanja. Skulpture pogosto uporabljajo contrapposto, da bi v carrarskem marmorju ustvarile občutek živahnosti.
Zbirka vključuje tudi pomembno portretno umetnost iz tega obdobja. Leta 1632 je Bernini izdelal Dve busti kardinala Scipione Borgheseja. Ti marmorni portreti so prikazani do polne prsi, kjer je kardinal v svojih urah in bireti. Prva različica je znana po svoji psihološki globini, ki zajema specifičen gib, kjer je subjekt z rahlo odprtimi ustnicami usmerjen desno, kot da bi prav takoj začel govoriti. Druga različica je bila ustvarjena po tem, ko je bil na marmorju prve izkazan precejšen razpok.
Remetninjska in barokna slikarstva mojstrina
Zbirka vsi čustveni in umetniški prehod med Renesanso in Barokom predstavlja izjemna dela, ki pričujejo o premenah človeške duše in umetniške estetike. Raphael-ovo Portret moškara, naslikan leta 1502, nam omogoča intimen srečanje z figuro iz obdobja visoke renesanse. V galeriji najdemo tudi dela Antonella da Messine in Giovannija Bellinija, ki predstavljajo temeljite razvojne korake v italijanski umetnosti. Med vsem tem pa Titian-ovo Sveto in profano ljubezen ostaja osrednja in neizženovljena prisotnost v tehih zbirkah.
Caravaggio je v zbirki zastopljen z več dela, ki na čolokov demonstrirajo njegovo virtuozno uporabo tehnike chiaroscuro. Njegov Bolni Bacchus in 男孩 z košarico ovocia sta bila oba naslikana okoli leta 1593. Ta dela razkrivajo psihološko globino in dramatično svetlobo, ki sta tako značilni za njegov neposreden in močan slog. Zbirka še nadaljuje z izjemnimi slikami, ki jih je ustvaril Peter Paul Rubens in Federico Barocci.
Pomembne pridobitve in umetniške dediščine
Sestava kolekcije je bila oblikovana skozi pomembne premike lastništva in politične pritiske. Med letoma 1807 in 1808 je bil knežji Camillo Borghese, Napoleonov svestri, prisiljen prodati cesalni del sklenjenih kipov družine cesarju. Ta prenos je vključeval 154 statu pet in 160 bustov. Mnogi od teh dragocenih del, kot sta Borghese Gladiator in Hermafrodit, so bili preneseni v Louvre. Kljub tem izgubam je galerija še naprej rasla skozi strateške pridobitve in dediščine. Leta 1682 je bila kolekcija obogatena z dediščino Olimpie Aldobrandini.
Pridobitev določenih del je bila pogosto vodena tudi s papoščino avtoriteto. S papoščim motu proprio je galerija pridobila delo Deposition avtorja Raphael. Ta dodatek je zagotovil prisotnost pomembnih del Renaissance znotraj zidov vile. Kolekcija ostaja dragocen zapis spreminjajočega se okusa družine Borghese in nenehno spreminjajočega se političnega okolja Rima.
